Zgodnje poučevanje tujega
jezika prinaša poleg samega znanja jezika še mnogo ostalih prednosti:
• Otrok preko učenja tujega jezika spozna tudi kulturo in način življenja
naroda, ki uporablja tuj jezik, in s tem postaja strpnejši in bolj
odprt do drugačnosti.
• Otrok se bo kot aktiven govorec tujega jezika (tujih jezikov) lahko
vključeval v družbeno okolje tega jezika, lahko bo izrazil svoje mnenje
ali izmenjal informacije.
• Otrok odkriva in razvija strategije učenja, s tem pa hitreje razvije
nadzor nad lastnim učenjem in napreduje. Učenje tujega jezika ne ovira
razvoja maternega jezika, ki je do otrokovega petega leta že končan.
• Otrok poglablja zavest o zgradbi maternega jezika in o materinščini
kot jeziku in sredstvu osebne ter družbene identifikacije.
• Otrok preko osvajanja tujega jezika razvija tudi samozavest pri
učenju in rabi tujega jezika in strpnost do narečij, kar je še posebej
pomembno za otroke iz manjšinskih jezikovnih skupin.
• Otrok razvija navdušenje in vedoželjnost do tujega jezika in kulture.
• Otroci, ki se že v otroštvu učijo tujega jezika, imajo bolje razvito
verbalno in neverbalno vedenje, kot njihovi vrstniki, ki se ne učijo
tujega jezika. Učenje omogoča otroku mentalno prožnost in večjo raznolikost
mentalnih zmožnosti.
• Če otroci prej začnejo z učenjem tujega jezika, so mu dalj časa
izpostavljeni, kar vpliva na njegovo poglobljeno znanje. |
Osnovna razlika med
učenjem otrok in odraslih je v tem, da se otroci jezika učijo spontano,
nezavedno, njihova osredotočenost ni usmerjena na jezikovne strukture,
ampak na pomen. Slovnico se otroci učijo tako, kot nove besede,
podobno kot svoj materni jezik. Učenci so v prednosti predvsem zaradi
izgovorjave, saj nekatere raziskave kažejo, da je center za učenje
jezikov 'odprt' v možganih samo nekje do trinajstega leta in v tem
obdobju lažje posnemajo tuje glasove.
Zgodnje učenje zahteva drugačne metode kot učenje odraslih. Nekatere
smernice za poučevanje so:
• Nova učna snov se predstavi in utrjuje vizualno, slušno in kinestetično
(t.j. s slikami, mimiko, pravimi predmeti ipd.).
• Otroci potrebujejo veliko ponavljanja, ker hitro pozabljajo.
• Uporablja se veliko raznolikih aktivnosti, ker je njihova koncentracija
krajša, kot pri odraslih (pesmi, igre, zgodbe, rime, dialogi, ustvarjanje
z rokami, z lutkami…). Tudi gradivo je zato raznoliko (učbenik,
delovni zvezek, kaseta ali zgoščenka, videokaseta, slike, konkretni
predmeti, igrače, pravljice…).
• Jezik ni razbit na nepovezane delčke, pač pa se uči v kontekstu,
ponavadi preko teme, ki je otrokom blizu (npr. šola, dom, družina,
domače živali ipd.).
Učenje tujega jezika v otroštvu vpliva
na več različnih dejavnikov v otrokovem razvoju. Ti dejavniki so
predvsem spoznavni, psihološki in jezikovno-kulturni in kot taki
vplivajo na celostno podobo otroka. Otrok se tako ob učenju tujega
jezika razvija v tolerantno in samozavestno odraslo osebo.
|